V samostanu so živeli menihi in bratje, ki so delali. Ritem njihovega življenja so določale zapovedi Redovniških pravil. Čas molitev je bil prilagojen gibanju 
sonca: zgodaj zjutraj, ob sončnem vzhodu, zjutraj, opoldne, popoldne, ob sončnem zahodu in pred spanjem je bila obvezna skupna molitev in maša. Med posameznimi molitvami so v opatiji opravljali naloge, ki jih je določil opat, bodisi v samostanu, na njivah ali celo na kmetiji. Med delom niso smeli govoriti. Čas molitve je bil označen z zvonjenjem in ko so to slišali, so navadno odšli moliti v cerkev, če pa niso mogli oditi od dela, so se umaknili in tako molili. Po zaključitvi del je bila večerna molitev oziroma t. i. večernica v samostanu. Kosilo po opoldanski molitvi in večerjo so zaužili v refektoriju (jedilnici) v pritličju samostana. Med jedjo je eden izmed menihov drugim bral iz Svetega pisma ali drugih knjig, pri čemer je stal na dvignjenem prostoru za ta namen. Menihi so v času počitka po delu brali, se v salonu v prvem nadstropju samostana pogovarjali ali meditirali ter raziskovali in študirali v knjižnici ob salonu.
{quiz id=29}